IZLET KOLEKTIVA HOBY LES, D.O.O. NA PIVŠKO
Zapis direktorice ga. Katarine Hohnjec o izletu kolektiva Hoby les d.o.o.:
Da se ne bi letošnje leto končalo tako hitro in brez zanimivega dogodka, smo se odločili, da ga zaključimo tako, kot lansko – z izletom v neznano.
December je hladen, pa smo se odpravili proti Pivki, ker bi naj tam bilo topleje. Res je bilo, a hladen vetrič nam je prinesel mraz. Zato smo prvi postanek naredili na kmetiji PRI ŠUSTERJEVIH v Novi Sušici, nekaj kilometrov naprej od Pivke. Tu nas je pričakala »novopečena« vodnica po Brkinih Zorka Klemen, ki se ukvarja tudi z dopolnilno dejavnostjo pridelave domačih dobrot. Zorka je sicer inžinirka lesarstva, a je zaradi verižnega propadanja lesne industrije ostala brez službe ter našla možnost preživljanja na domači kmetiji. Vrtnine, jajca, slivovko in ostale dobrote prodaja na kmečkih tržnicah po vsej Sloveniji, aktivna je tudi v lokalni turistični ponudbi. Nekaj dobrot nam je pripravila za zajtrk.
Pot smo nadaljevali po Košanski dolini, z njeno pomočjo pa smo spoznali zgodovinsko in arhitekturno plat te lepe in premalo znane pokrajine. Lani je postala zelo znana po žledu, ki je tu uničil velik del gozdov in predvsem sadnega drevja, tu odraščajo mladi Lipicanci (preden postanejo bele barve), znana je tovarna močnatih krmil in seveda piščančja farma za Pivko Prutninarstvo. V tem letu so sem preselili tudi tovarno predelave rib Delamaris, ki je prej stala v Izoli. To je ena izmed redkih priložnosti te doline za nove zaposlitve.
Naslednji postanek je bil ob ogledu muzeja vojaške zgodovine.
Mladi obramboslovec nas je popeljal skozi vadbene rove iz 1.svetovne vojne, kjer so se utrjevali mladi vojaki iz Avstro-Ogrskega območja. Potrebno se je bilo navaditi na hladen veter, vlago in bivanje v rovih.
V pokritem prostoru pa so nam predstavili zbirko orožja tam nekje od 2.svetovne vojne naprej. Seveda je največ naše pozornosti veljalo velikanom – tankom. Podrobna predstavitev vseh prikazanih modelov je bila izčrpna, v spominu pa so nam ostala dva:
prvi je pomagal pri osvoboditvi Trsta , ki ga je osvobodila naša vojska le nekaj ur prej, preden so v Trst prišli zavezniki –
Drugega pa je zajela teritorialna obramba v Novi Gorici v vojni za Slovenijo –
Ker pa imajo sedaj v tej dolini tudi predelavo rib, se spodobi, da imajo tudi podmornico. In seveda ni šlo brez našega obiska –
Tistih fotografij iz ogleda muzejske trgovine vam raje ne pokažem, bilo pa je kar nekaj smeha in veselja ob ogledu in poskušanju razstavnih artiklov.
Ampak izobraževanja še ni bilo konec. Muzej ponuja v svojem sklopu tudi razstavo o presihajočih jezerih. Pet minut vožnje in spoznali smo prek deset presihajočih jezer, ki se nahajajo okoli Pivke, njihovo delovanje in življenje v in ob njih. Zelo lepo in vredno ogleda tudi za mlajše družinske člane.
Sedaj pa je nastopil čas za dobrote, da si potešimo lakoto in žejo.Po nasvetu naše vodnice Zorke smo se odpeljali v Narin K Andrejevim, družinski gostilni s prenočišči. http://www.andrejevi.siPrijazno okolje, čudovita hrana, dobrovoljni gospodar (nas je stregel) in gospodarica (nam je kuhala) ter mlajši rod (pomaga pri vsem, kar je potrebno) teh harmonikar so nam pripravili nepozabno popoldne. Zorka pa nam je pripravila še majhna darilca, ki nas bodo spremljala v teh prazničnih dneh – domače in ročno izdelano.
Dneva je bilo prekmalu konec, utrujeni smo se vračali proti domu. Prišli smo kar malo prepozno, saj smo izlet izvedli na nedeljo, na edini prost dan v tednu, ko smo vsi zaposleni prosti. Zato sem vesela, da je bila udeležba polnoštevilčna, saj tudi to dokazuje, da se družimo in poznamo premalo in so nam taki dogodki priložnost, da se pogovorimo in poveselim skupaj. Seveda pa ni šlo brez naših upokojencev – gonilni sliki matičnege enote izpred skoraj pol stoletja ter mlade sile, ki nam pomaga pri promociji na spletu in sejmih.
Še enkrat zahvala vsem zaposlenim : Mileni, Renatu, Marjanu, Petri, Leonu,Marjani, Bojanu, Anžetu in Janji, Andreju in Robiju ( ki sta se nam pridružila v tem letu ob širitvi podjetja), tudi študentoma Klementini in Janu, pa seveda moji mami in očetu Faniki in Ivanu Klokočovniku, ker nam še vedno pomagata po svojih močeh.
Se vidimo na naslednjem izletu.
