PRESENEČENJE OB VISOKEM JUBILEJU
Krojač Franjo Podbregar v svoj šopek let dodal 80. cvet
Četrto novembrsko nedeljo dopoldne se je na Mariborski cesti v Celju zbrala pisana druščina ljudi, ki so bili namenjeni v delavnico mojstra Franja Podbregarja, da mu voščijo za njegov 80. rojstni dan. V zbrani družbi so bili predsednik OOZ Celje gospod Miran Gracer, zaposlene v strokovni službi zbornice, častni član OOZ Celje gospod Franc Stropnik, prijatelji, upokojeni obrtniki in obrtnice – stanovski kolegi tako iz tekstilne kakor tudi iz drugih dejavnosti ter vajenke, ki jim je v preteklosti predajal svoje znanje.
Gospod Franjo Podbregar, krojaški mojster, se je za ta poklic odločil natančno na svoj 14. rojstni dan. Krojaško delavnico je odprl njegov oče Franc leta 1923 in gospod Franjo je nekaj veščin krojaškega poklica spoznal že v otroških letih, zato mu odločitev ni bila težka. Obiskoval je triletno poklicno šolo za krojače, nato se je še eno leto šolal za mojstra in leta 1961 opravil mojstrski izpit iz obrti moškega in ženskega krojaštva ter tako postal obrtni mojster. Samo praktični del izpita je trajal 8 dni, v tem času pa je moral izdelati moško obleko ter ženski kostim. Gospod Podbregar se spominja: »V letih po vojni je bilo zelo težko dobiti blago, zato smo oblačila šivali iz vojaških plaščev. Ker v trgovinah ni bilo konfekcije, je tudi povpraševanje bilo veliko in imeli smo veliko strank. A to niso bili le bogatejši ljudje, ampak tudi delavci, ki so lahko s svojo plačo normalno preživeli svoje družine, ne pa tako kot danes, ko jih veliko ne more.« Nekaj let sta v delavnici delala skupaj z očetom, po njegovi upokojitvi pa je delavnico leta 1963 prevzel sam.
V najboljših časih je bilo dela za leto vnaprej, zaradi odlične kvalitete ročno izdelanih oblačil so na vrata trkale vedno nove stranke. V povprečju je imel v delavnici po 3 vajenke ter zaposlene po 2-3 pomočnice. Njegov delovni čas ni bil omejen, saj je pogosto delal ponoči in ob vikendih, svoje znanje pa je nenehno izpopolnjeval na različnih tečajih v organizaciji šole. Šival je tudi za znane osebe, kot na primer za plesni par Škufca – Venturini, za pisatelja Frana Roša, župana Celja Jožeta Zimška. V Celju z okolico je bilo takrat okoli 100 krojačev, ki so vsi imeli zadosti dela in so bili spoštovani.
Družbeni sistem v tem času obrti ni bil naklonjen, obrtniki niso bili priznani, davčna politika je bila zelo stroga, zato so se obrtniki pričeli povezovati. Sam je bil pobudnik združevanja obrtnikov v sekcijo tekstilcev leta 1958, ki so se takoj ob ustanovitvi leta 1969 pridružili Obrtnemu združenju Celje. Od leta 1960 je pripravljal cenike za tekstilno stroko, ki jih je potrjevala država. Mnogo časa je posvetil delu v obrtni zbornici, tako v Celju kot v krovni organizaciji v Ljubljani: bil je ustanovitelj sekcije tekstilcev pri OZS, dolgoletni predsednik sekcije tekstilcev pri OOZ Celje, podpredsednik in član upravnega odbora, poslanec skupščine OOZ Celje in OZS, predsednik komisije za pripravniške izpite, izven zbornice pa predsednik Krajevne skupnosti Gaberje. Še posebej je bil aktiven na področju izobraževanja, kjer je zagovarjal vajeniški sistem. Za svoje delo je prejel mnogo različnih priznanj in plaket, tako od OOZ Celje in OZS kakor tudi od drugih organizacij, med vsemi pa mu največ pomeni priznanje OOZ Celje, ki ga je leta 2004 imenovala za častnega člana. Na čas med stanovskimi kolegi ima lepe spomine, še zlasti na delo in druženje s tekstilci, ki so z željo po znanju in spoznavanju novosti v stroki potovali v Pariz, London, Frankfurt, Milano in v druga mesta. Ker so bili povezani, so za obrtništvo naredili veliko koristnega, saj je sčasoma tudi država spremenila odnos do obrtnikov ter izboljšala pogoje poslovanja.
Gospod Podbregar je krojač s srcem in dušo, nikoli mu ni bilo žal, da se je odločil za ta poklic, o katerem pravi: »Krojač je zelo lep poklic, ki zahteva ročne spretnosti, vztrajnost, potrpežljivost, natančnost, odgovornost, smisel za oblikovanje in estetiko, zelo pa je pomemben tudi odnos in spoštovanje do strank. Žalostno je, da se v današnjih časih ta poklic več ne ceni, zaradi poplave poceni tekstila iz vzhoda so se večinoma zaprle tudi krojaške delavnice, za šolanje pa se odloča zelo malo mladih.« V delavnici je delal 48 let in v tem času izučil 46 vajenk, od katerih jih je zaradi upada tekstilne stroke večina našla delo v drugih poklicih. Čeprav je že nekaj let v pokoju, vsako jutro gre v delavnico, tako kot nekoč.
Gospod Podbregar je ustanovitelj Obrtne ulice v Muzeju novejše zgodovine v Celju, kjer obiskovalcem kot demonstrator z veseljem predstavlja poklic krojača. Ponosen je na častno Valvasorjevo nagrado, ki jo je skupaj z ostalimi demonstratorji prejel leta 2009. Na njegovi obrtniški poti ga je ves čas podpirala žena Betka, ki je, glede na njegovo zaposlenost, več časa posvetila družini in njunim trem otrokom, od katerih pa nihče ne nadaljuje družinske tradicije. Še posebej je vesel, ko se doma zbere vsa družina in vnukinja zaigra na harmoniko.
Gospodu Podbregarju želimo, da bi njegov šopek let polepšalo še mnogo cvetov.
